NAŠA ZGODBA – PES
DNK
DNA
KDO KOMU POMENI VEČ?
WHO MEANS MORE TO WHOM?
Psi so nas predstavili drug drugemu.
Neznanci smo postali prijatelji.
Prijatelji smo postali druga družina.
In nihče več ne sme ostati sam.
The dogs introduced us to one another.
We went from strangers to friends.
We went from friends to a second family.
And no one must ever be left alone again.
Prevod še ni pripravljen.
Najprej je bila trava.
First, there was grass.
Nizka trava, na kateri smo se mladi kužki še spotikali ob vejice. Trava, na kateri so se začele naše prve igre, kjer je bil vsak pogled usmerjen v nas in kjer so nastajale prve fotografije ter prvi skupni spomini.
Short grass where, as young puppies, we still stumbled over little twigs. Grass where our first games began, where all eyes were on us, and where the first photographs and our first shared memories were made.
V naših očeh je bila ta zelenica ogromna. Zdelo se nam je, da je ne bo nikoli zmanjkalo. Vedno se je našla tudi posodica z vodo — in za nas je bilo vode vedno ogromno.
To our eyes, that patch of grass was enormous. We thought it would never run out. There was always a little bowl of water, too — and to us, there was always an enormous amount of water.
Potem smo opazili drugega kužka. Za njim tretjega in nato še četrtega.
Then we noticed another dog. A third followed, and then a fourth.
Prihajali smo veliki in majhni, kosmati in kratkodlaki, hitri in počasni, mladi in stari. Bili smo različni, toda naša igra je bila vedno najlepša.
We came in all sizes, big and small, shaggy and short-haired, fast and slow, young and old. We were different, but our games were always the loveliest.
Mi smo bili veselje.
Psi smo bili v središču dogajanja.
We were the joy.
We dogs were at the centre of everything.
Šele potem smo začeli opazovati ljudi.
Only then did we start watching the people.
Tudi vsak človek je bil zanimiv po svoje. Saj skoraj ne more biti drugače — kakršen pes, takšen človek.
Each person was interesting in their own way, too. It could hardly be otherwise — like dog, like human.
Sprva je vsak sedel za svojo mizo in pil svojo kavo. Potem je nekega dne kuža stopil do drugega kužka. Povohala sta se, pomahala z repoma in pogovor med njunima človekoma je stekel.
At first, everyone sat at their own table, drinking their own coffee. Then one day, a dog walked up to another dog. The two sniffed each other, wagged their tails, and a conversation began between their two humans.
Vsak pogovor se je začel z imenom psa in se z njegovim imenom tudi končal.
Every conversation began with the dog's name and ended with it, too.
Naslednji dan človeka nista več sedela vsak za svojo mizo. Sedela sta skupaj. Kmalu je prisedel še nekdo, naslednji dan še eden in nato vedno novi ljudje.
The next day, the two humans were no longer sitting at separate tables. They sat together. Soon someone else joined them, then another person the next day, and then ever more new people.
Naši ljudje so se pogovarjali, mi pa smo se igrali. Vedno je nekdo prinesel vodo. Vedno se je našla roka, ki nas je pobožala, in skoraj vsak lastnik je imel za vse nas tisti dobri »njam, njam«.
Our humans talked while we played. Someone always brought water. There was always a hand to stroke us, and almost every owner had that lovely ‘yum, yum’ for all of us.
Rasli smo iz dneva v dan. Vedno več nas je bilo.
We grew day by day. There were more and more of us.
Neznanci so postali znanci. Znanci so postali prijatelji. Prijatelji pa so postali druga družina — družina, ki ni nastala po krvi, temveč zaradi nas, skupnih trenutkov in zaupanja.
Strangers became acquaintances. Acquaintances became friends. And friends became a second family — a family formed not through blood, but because of us, shared moments and trust.
Med njimi smo odraščali mladički. Ob njih smo se starali kužki, ki nismo mogli več teči tako hitro kakor nekoč, vendar zato nismo pripadali nič manj.
Among them, we puppies grew up. Beside them, we dogs grew old and could no longer run as fast as we once had, but that did not make us belong any less.
Mi, psi, ne merimo, kdo teče najhitreje in kdo pride prvi.
Ko nekdo hodi počasneje, ga opazimo in počakamo.
Ni pomembno, kako hitro hodimo.
Pomembno je, da hodimo skupaj in da nihče ne ostane zadaj.
We dogs do not measure who runs fastest or who comes first.
When someone walks more slowly, we notice and wait.
It does not matter how fast we walk.
What matters is that we walk together and no one is left behind.
Ko je kdo prišel sam, so mu naredili prostor. Ko je kdo potreboval pomoč, se je vedno našel nekdo, ki je ostal ob njem. In ko je eden izmed nas za vedno zaprl oči, njegov človek ni izgubil tudi svoje pasje družine.
When someone arrived alone, they made room for them. When someone needed help, there was always someone who stayed by their side. And when one of us closed our eyes for ever, their human did not lose their canine family as well.
Tako smo spoznali, da svoboda ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar želimo.
That is how we learned that freedom does not mean being able to do everything we want.
Svobodni smo lahko takrat, ko so naši ljudje odgovorni. Ko pazijo na nas, nas razumejo in poskrbijo, da ob nas nihče ni prestrašen, ogrožen, pozabljen ali izključen.
We can be free when our humans are responsible. When they look after us, understand us, and make sure that no one around us is frightened, endangered, forgotten or excluded.
Zaupanje se ne ukaže in ne kupi. Nastane počasi: s prijaznim pogledom, mirno roko, držano besedo in z nekom, ki ostane ob tebi tudi takrat, ko postane težko.
Trust cannot be commanded or bought. It grows slowly: through a kind look, a gentle hand, a promise kept, and someone who stays beside you even when things become difficult.
Iz vsega tega je nastalo Društvo Veseli Kužki.
Društvo Veseli Kužki grew out of all of this.
Ni nastalo zato, ker bi nekaj ljudi nekega dne sedlo za mizo in se preprosto odločilo ustanoviti še eno društvo.
It did not come into being because a few people sat down at a table one day and simply decided to found yet another association.
Nastalo je iz resničnih srečanj, skupnih poti, igre, veselja, izgub in spoznanja, da nihče ne bi smel ostati sam.
It grew out of real encounters, shared paths, play, joy, loss, and the realisation that no one should be left alone.
Želimo si, da bi vsi imeli odgovorne lastnike in da bi lahko mi ponovno postali tisti pravi kužki — veseli in svobodni kužki, ki jim nikoli ne zmanjka trave, vode, igre, varnosti in nekoga, ki ga imajo radi.
We wish that all of us could have responsible owners and that we could once again be those true dogs — happy and free dogs who never run out of grass, water, play, safety, and someone they love.
Njihova odgovornost smo mi.
Oni pa so naši ljudje, naši prijatelji in naša družina.
Hvala jim, ker smo lahko njihovi družinski člani.
We are their responsibility.
And they are our humans, our friends and our family.
Thank you to them for letting us be members of their families.
Vi, ljudje, ste mislili, da ste vi pripeljali nas.
V resnici smo mi, psi, pripeljali vas drug k drugemu.
You humans thought you were the ones who brought us.
In truth, we dogs brought you to one another.
Mi izberemo drug drugega.
Vi nam sledite in skupaj postanemo skupnost —
skupnost ljudi, psov, narave in življenja, ki je bilo zaupano vsem nam.
We choose one another.
You follow us, and together we become a community —
a community of people, dogs, nature and the life entrusted to us all.
NAŠA ZGODBA – ČLOVEK
Prevod še ni pripravljen.
Prevod še ni pripravljen.
Prevod še ni pripravljen.
Prevod še ni pripravljen.
DNK DRUŠTVA VESELI KUŽKI
THE DNA OF Društvo Veseli Kužki
PES JE RAZLOG,
DA SMO SE SPOZNALI
THE DOG IS THE REASON
WE MET
Naša zgodba
Our story
»Če bi se ljudje zavedali, kako veliko srce ima majhen kuža, mu nikoli ne bi rekli, kako veliki smo mi in kako majhno srce imamo.«
‘If people realised how big a heart a little dog has, they would never tell it how big we are and how small our hearts are.’
TUKAJ SMO SPET DOMA.
HERE, WE ARE AT HOME AGAIN.
Prevod še ni pripravljen.
Najprej so se spoznali psi
The dogs met first
Najprej ni bilo društva. Ni bilo imena, članske izkaznice ali velikega načrta. Bil je samo človek, ki je šel ven s svojim kužkom.
At first, there was no association. There was no name, membership card or grand plan. There was just a person who went outside with their little dog.
Na drugi strani je stal drug človek z drugim psom. Psa nista vprašala, kdo je kdo, kaj dela, koliko zna ali od kod prihaja. Povohala sta se, pomahala z repom in naredila prvi korak.
On the other side stood another person with another dog. The two dogs did not ask who was who, what they did, how much they knew or where they came from. They sniffed each other, wagged their tails and took the first step.
Zaradi njiju sta obstala tudi človeka. Najprej sta govorila o psih. Naslednjič sta se že pozdravila. Potem sta se srečala znova. Kmalu je nekdo prinesel kavo, nekdo je pristavil stol in nekdo vprašal: »Kako si?«
Because of those two dogs, the two humans stopped as well. First, they talked about the dogs. The next time, they greeted each other. Then they met again. Soon someone brought coffee, someone pulled up a chair and someone asked, ‘How are you?’
Prihajali so še drugi. Mladi kužki, ki so se šele učili sveta. Odrasli psi, polni energije. Stari psi, ki niso več tekli tako hitro, vendar so še vedno želeli biti med svojimi. Z vsakim psom je prišel človek in z vsakim človekom nova zgodba.
Others came too. Young puppies who were only just learning about the world. Adult dogs full of energy. Old dogs who no longer ran as fast but still wanted to be among their own. With every dog came a person, and with every person a new story.
Neznanci so postali znanci. Znanci so postali prijatelji. Prijatelji pa so, skoraj neopazno, postali druga družina.
Strangers became acquaintances. Acquaintances became friends. And, almost without anyone noticing, friends became a second family.
Nihče ni gledal na uro
No one watched the clock
Zjutraj so sedeli skupaj, pili kavo, opazovali pse, se pogovarjali o življenju, si pomagali in se smejali. Nihče ni gledal na uro. Nihče ni štel, kdo je prišel prvi in kdo je naredil največ.
In the mornings, they sat together, drank coffee, watched the dogs, talked about life, helped one another and laughed. No one watched the clock. No one counted who arrived first or who did the most.
Če nekdo ni vedel, kako pomagati svojemu psu, je vprašal. Če je kdo znal, je pokazal. Če je imel človek težek dan, mu včasih ni bilo treba povedati ničesar. Dovolj je bilo, da je sedel med ljudmi, ki so ga poznali, njegov pes pa je ležal ob njem.
If someone did not know how to help their dog, they asked. If someone knew, they showed them. If a person was having a difficult day, sometimes they did not have to say anything. It was enough to sit among people who knew them, with their dog lying beside them.
Tam je postalo jasno nekaj zelo preprostega: ljudje so mislili, da so oni pripeljali pse. V resnici pa so psi pripeljali ljudi drug k drugemu.
There, something very simple became clear: the people thought they had brought the dogs. In truth, the dogs had brought the people to one another.
Pes ni bil samo razlog za pogovor. Bil je razlog, da so se sploh spoznali.
The dog was not just a reason to talk. It was the reason they met at all.
Ko ne manjka samo nekdo
When it is not only someone who is missing
Kuža je z nami skozi različna obdobja življenja. Kot mladiček naredi prve korake. Pozneje z nami raziskuje svet. Nekega dne začne hoditi počasneje in se raje uleže blizu svojega človeka.
A dog stays with us through different stages of life. As a puppy, it takes its first steps. Later, it explores the world with us. One day, it begins walking more slowly and prefers to lie down close to its human.
Družina ni družina samo takrat, ko je veselo. Družina ostane tudi takrat, ko je težko. Ko pride dan slovesa, ne izgine samo pes. Utihnejo njegovi koraki, ostane prazno mesto in človek včasih ne ve, kam naj gre s svojo žalostjo.
A family is not a family only when things are happy. A family stays when things are difficult, too. When the day of farewell comes, it is not only the dog that disappears. Its footsteps fall silent, an empty space remains, and sometimes its human does not know where to take their grief.
Takrat skupnost ne vpraša, zakaj še nisi dobro. Samo naredi prostor. Posluša. Se spomni. In človeku pove, da se lahko vrne tudi brez povodca v roki, ker ni pripadal samo njegov pes. Pripadal je tudi on.
Then the community does not ask why you are not better yet. It simply makes room. Listens. Remembers. And tells the person they can come back even without a lead in their hand, because it was not only their dog who belonged. They belonged too.
Ko smo izgubili kraj, nismo izgubili drug drugega
When we lost our place, we did not lose one another
Nekoč je ta skupnost imela svoj vsakdanji kraj. Ko ga je izgubila, ni izgubila samo koščka zelenja. Izgubila je mesto, kjer so nastajala prijateljstva, kjer je nekdo vedno pozdravil in kjer je na mizi čakala kava.
Once, this community had a place for its everyday gatherings. When it lost that place, it lost more than a patch of green. It lost a place where friendships formed, where someone always said hello, and where coffee was waiting on the table.
Potem so se ljudje ponovno znašli med bloki. Kava je ostala. Psi so ostali. Ljudje so ostali. Manjkala pa sta mir in občutek, da lahko nekam prideš in veš, da te tam nekdo pričakuje.
Then the people found themselves among the apartment blocks again. The coffee remained. The dogs remained. The people remained. But both peace and the feeling of being able to go somewhere knowing someone was waiting for you were missing.
Prav tam se je pokazalo, da skupnost ni bila naključje. Čeprav je izgubila svoj kraj, ni izgubila srca.
That was where it became clear that the community had not been a coincidence. Although it had lost its place, it had not lost its heart.
In zato DVK ni nastal nekega dne za eno mizo. Za mizo je morda dobil ime. Nastajal pa je veliko prej: z vsakim jutranjim pozdravom, vsako skodelico kave, vsakim vprašanjem, vsako ponujeno pomočjo, vsakim mahajočim repom in vsakim človekom, ki ni ostal sam.
And that is why DVK did not come into being one day around a single table. It may have received its name at a table. But it had been growing long before: with every morning greeting, every cup of coffee, every question, every offer of help, every wagging tail and every person who was not left alone.
To je DNK DVK
This is DVK DNA
DNK DVK je zgodba o kužkih, ki so povezali ljudi.
DVK DNA is the story of dogs who brought people together.
Je zgodba o mladičku, ki česa še ne zna, in človeku, ki ga ni sram vprašati. O starem psu, ki morda samo mirno leži, vendar še vedno pripada. O človeku, ki pride zaradi svojega psa in ostane zaradi ljudi.
It is the story of a puppy who has not yet learned something, and a person who is not ashamed to ask. Of an old dog who may simply lie quietly but still belongs. Of a person who comes because of their dog and stays because of the people.
Je zgodba o tem, da ni pomembno, ali imaš rodovniškega psa ali mešančka, prvaka ali začetnika. Ni pomembno, ali znaš veliko ali šele začenjaš. Pomembno je, da si pripravljen svojega kužka poslušati, se učiti, pomagati in sprejeti pomoč.
It is the story of how it does not matter whether you have a pedigree dog or a mixed-breed dog, a champion or a beginner. It does not matter whether you know a great deal or are just starting. What matters is that you are willing to listen to your dog, learn, help and accept help.
Veseli Kužki ne želijo biti skupnost, v kateri je človek samo številka in pes samo spremljevalec. Vsak človek prinese svojo zgodbo. Vsak pes svojo osebnost. Ko jih povežemo, nastane skupna zgodba.
Veseli Kužki does not want to be a community where a person is merely a number and a dog merely a companion. Every person brings their story. Every dog brings their personality. When we bring them together, a shared story is created.
Našega uspeha zato ne bomo prepoznali samo po tem, koliko ljudi pride. Prepoznali ga bomo po človeku, ki je prišel sam, odšel pa med svojimi. Po otroku, ki se je naučil nežno pristopiti k psu. Po človeku, ki je po težkem dnevu spet mirno zadihal. In po nekom, ki se je po izgubi svojega kužka nekoč zmogel vrniti, ker je vedel, da ga njegova druga družina še vedno čaka.
We will therefore recognise our success not only by how many people come. We will recognise it in a person who arrived alone but left among their own. In a child who learned to approach a dog gently. In a person who could breathe calmly again after a difficult day. And in someone who, after losing their dog, eventually found the strength to return because they knew their second family was still waiting for them.
DVK je tisto, kar se zgodi,
ko psi predstavijo ljudi drug drugemu
in nihče več ne ostane sam.
DVK is what happens
when dogs introduce people to one another
and no one is left alone any more.
Zato pravimo:
That is why we say:
TUKAJ SMO SPET DOMA.
HERE, WE ARE AT HOME AGAIN.
Ker je družina samo ena.
Ker je življenje samo eno.
In ker si vsak zasluži nekoga, ki ga pričakuje.
Because there is only one family.
Because there is only one life.
And because everyone deserves someone who is waiting for them.
TO SMO MI
THIS IS US