DRUŠTVO VESELI KUŽKI

← NAZAJ NA GLAVNO STRAN DVK

NAŠA ZGODBA

NAŠA ZGODBA – PES

DNK

KDO KOMU POMENI VEČ?

Psi so nas predstavili drug drugemu.
Neznanci smo postali prijatelji.
Prijatelji smo postali druga družina.
In nihče več ne sme ostati sam.


Najprej je bila trava.

Nizka trava, na kateri smo se mladi kužki še spotikali ob vejice. Trava, na kateri so se začele naše prve igre, kjer je bil vsak pogled usmerjen v nas in kjer so nastajale prve fotografije ter prvi skupni spomini.

V naših očeh je bila ta zelenica ogromna. Zdelo se nam je, da je ne bo nikoli zmanjkalo. Vedno se je našla tudi posodica z vodo — in za nas je bilo vode vedno ogromno.

Potem smo opazili drugega kužka. Za njim tretjega in nato še četrtega.

Prihajali smo veliki in majhni, kosmati in kratkodlaki, hitri in počasni, mladi in stari. Bili smo različni, toda naša igra je bila vedno najlepša.

Mi smo bili veselje.
Psi smo bili v središču dogajanja.

Šele potem smo začeli opazovati ljudi.

Tudi vsak človek je bil zanimiv po svoje. Saj skoraj ne more biti drugače — kakršen pes, takšen človek.

Sprva je vsak sedel za svojo mizo in pil svojo kavo. Potem je nekega dne kuža stopil do drugega kužka. Povohala sta se, pomahala z repoma in pogovor med njunima človekoma je stekel.

Vsak pogovor se je začel z imenom psa in se z njegovim imenom tudi končal.

Naslednji dan človeka nista več sedela vsak za svojo mizo. Sedela sta skupaj. Kmalu je prisedel še nekdo, naslednji dan še eden in nato vedno novi ljudje.

Naši ljudje so se pogovarjali, mi pa smo se igrali. Vedno je nekdo prinesel vodo. Vedno se je našla roka, ki nas je pobožala, in skoraj vsak lastnik je imel za vse nas tisti dobri »njam, njam«.

Rasli smo iz dneva v dan. Vedno več nas je bilo.

Neznanci so postali znanci. Znanci so postali prijatelji. Prijatelji pa so postali druga družina — družina, ki ni nastala po krvi, temveč zaradi nas, skupnih trenutkov in zaupanja.

Med njimi smo odraščali mladički. Ob njih smo se starali kužki, ki nismo mogli več teči tako hitro kakor nekoč, vendar zato nismo pripadali nič manj.

Mi, psi, ne merimo, kdo teče najhitreje in kdo pride prvi.
Ko nekdo hodi počasneje, ga opazimo in počakamo.

Ni pomembno, kako hitro hodimo.
Pomembno je, da hodimo skupaj in da nihče ne ostane zadaj.

Ko je kdo prišel sam, so mu naredili prostor. Ko je kdo potreboval pomoč, se je vedno našel nekdo, ki je ostal ob njem. In ko je eden izmed nas za vedno zaprl oči, njegov človek ni izgubil tudi svoje pasje družine.

Tako smo spoznali, da svoboda ne pomeni, da lahko počnemo vse, kar želimo.

Svobodni smo lahko takrat, ko so naši ljudje odgovorni. Ko pazijo na nas, nas razumejo in poskrbijo, da ob nas nihče ni prestrašen, ogrožen, pozabljen ali izključen.

Zaupanje se ne ukaže in ne kupi. Nastane počasi: s prijaznim pogledom, mirno roko, držano besedo in z nekom, ki ostane ob tebi tudi takrat, ko postane težko.

Iz vsega tega je nastalo Društvo Veseli Kužki.

Ni nastalo zato, ker bi nekaj ljudi nekega dne sedlo za mizo in se preprosto odločilo ustanoviti še eno društvo.

Nastalo je iz resničnih srečanj, skupnih poti, igre, veselja, izgub in spoznanja, da nihče ne bi smel ostati sam.

Želimo si, da bi vsi imeli odgovorne lastnike in da bi lahko mi ponovno postali tisti pravi kužki — veseli in svobodni kužki, ki jim nikoli ne zmanjka trave, vode, igre, varnosti in nekoga, ki ga imajo radi.

Njihova odgovornost smo mi.
Oni pa so naši ljudje, naši prijatelji in naša družina.
Hvala jim, ker smo lahko njihovi družinski člani.

Vi, ljudje, ste mislili, da ste vi pripeljali nas.
V resnici smo mi, psi, pripeljali vas drug k drugemu.

Mi izberemo drug drugega.
Vi nam sledite in skupaj postanemo skupnost —
skupnost ljudi, psov, narave in življenja, ki je bilo zaupano vsem nam.

NAŠA ZGODBA – ČLOVEK

DNK DRUŠTVA VESELI KUŽKI

PES JE RAZLOG,
DA SMO SE SPOZNALI

Naša zgodba

»Če bi se ljudje zavedali, kako veliko srce ima majhen kuža, mu nikoli ne bi rekli, kako veliki smo mi in kako majhno srce imamo.«

TUKAJ SMO SPET DOMA.

 

Najprej so se spoznali psi

Najprej ni bilo društva. Ni bilo imena, članske izkaznice ali velikega načrta. Bil je samo človek, ki je šel ven s svojim kužkom.

Na drugi strani je stal drug človek z drugim psom. Psa nista vprašala, kdo je kdo, kaj dela, koliko zna ali od kod prihaja. Povohala sta se, pomahala z repom in naredila prvi korak.

Zaradi njiju sta obstala tudi človeka. Najprej sta govorila o psih. Naslednjič sta se že pozdravila. Potem sta se srečala znova. Kmalu je nekdo prinesel kavo, nekdo je pristavil stol in nekdo vprašal: »Kako si?«

Prihajali so še drugi. Mladi kužki, ki so se šele učili sveta. Odrasli psi, polni energije. Stari psi, ki niso več tekli tako hitro, vendar so še vedno želeli biti med svojimi. Z vsakim psom je prišel človek in z vsakim človekom nova zgodba.

Neznanci so postali znanci. Znanci so postali prijatelji. Prijatelji pa so, skoraj neopazno, postali druga družina.

Nihče ni gledal na uro

Zjutraj so sedeli skupaj, pili kavo, opazovali pse, se pogovarjali o življenju, si pomagali in se smejali. Nihče ni gledal na uro. Nihče ni štel, kdo je prišel prvi in kdo je naredil največ.

Če nekdo ni vedel, kako pomagati svojemu psu, je vprašal. Če je kdo znal, je pokazal. Če je imel človek težek dan, mu včasih ni bilo treba povedati ničesar. Dovolj je bilo, da je sedel med ljudmi, ki so ga poznali, njegov pes pa je ležal ob njem.

Tam je postalo jasno nekaj zelo preprostega: ljudje so mislili, da so oni pripeljali pse. V resnici pa so psi pripeljali ljudi drug k drugemu.

Pes ni bil samo razlog za pogovor. Bil je razlog, da so se sploh spoznali.

Ko ne manjka samo nekdo

Kuža je z nami skozi različna obdobja življenja. Kot mladiček naredi prve korake. Pozneje z nami raziskuje svet. Nekega dne začne hoditi počasneje in se raje uleže blizu svojega človeka.

Družina ni družina samo takrat, ko je veselo. Družina ostane tudi takrat, ko je težko. Ko pride dan slovesa, ne izgine samo pes. Utihnejo njegovi koraki, ostane prazno mesto in človek včasih ne ve, kam naj gre s svojo žalostjo.

Takrat skupnost ne vpraša, zakaj še nisi dobro. Samo naredi prostor. Posluša. Se spomni. In človeku pove, da se lahko vrne tudi brez povodca v roki, ker ni pripadal samo njegov pes. Pripadal je tudi on.

Ko smo izgubili kraj, nismo izgubili drug drugega

Nekoč je ta skupnost imela svoj vsakdanji kraj. Ko ga je izgubila, ni izgubila samo koščka zelenja. Izgubila je mesto, kjer so nastajala prijateljstva, kjer je nekdo vedno pozdravil in kjer je na mizi čakala kava.

Potem so se ljudje ponovno znašli med bloki. Kava je ostala. Psi so ostali. Ljudje so ostali. Manjkala pa sta mir in občutek, da lahko nekam prideš in veš, da te tam nekdo pričakuje.

Prav tam se je pokazalo, da skupnost ni bila naključje. Čeprav je izgubila svoj kraj, ni izgubila srca.

In zato DVK ni nastal nekega dne za eno mizo. Za mizo je morda dobil ime. Nastajal pa je veliko prej: z vsakim jutranjim pozdravom, vsako skodelico kave, vsakim vprašanjem, vsako ponujeno pomočjo, vsakim mahajočim repom in vsakim človekom, ki ni ostal sam.

To je DNK DVK

DNK DVK je zgodba o kužkih, ki so povezali ljudi.

Je zgodba o mladičku, ki česa še ne zna, in človeku, ki ga ni sram vprašati. O starem psu, ki morda samo mirno leži, vendar še vedno pripada. O človeku, ki pride zaradi svojega psa in ostane zaradi ljudi.

Je zgodba o tem, da ni pomembno, ali imaš rodovniškega psa ali mešančka, prvaka ali začetnika. Ni pomembno, ali znaš veliko ali šele začenjaš. Pomembno je, da si pripravljen svojega kužka poslušati, se učiti, pomagati in sprejeti pomoč.

Veseli Kužki ne želijo biti skupnost, v kateri je človek samo številka in pes samo spremljevalec. Vsak človek prinese svojo zgodbo. Vsak pes svojo osebnost. Ko jih povežemo, nastane skupna zgodba.

Našega uspeha zato ne bomo prepoznali samo po tem, koliko ljudi pride. Prepoznali ga bomo po človeku, ki je prišel sam, odšel pa med svojimi. Po otroku, ki se je naučil nežno pristopiti k psu. Po človeku, ki je po težkem dnevu spet mirno zadihal. In po nekom, ki se je po izgubi svojega kužka nekoč zmogel vrniti, ker je vedel, da ga njegova druga družina še vedno čaka.

DVK je tisto, kar se zgodi,
ko psi predstavijo ljudi drug drugemu
in nihče več ne ostane sam.

Zato pravimo:

TUKAJ SMO SPET DOMA.

Ker je družina samo ena.
Ker je življenje samo eno.
In ker si vsak zasluži nekoga, ki ga pričakuje.

TO SMO MI